Tisto o čemur v ZDA trenutno na široko debatirajo, torej ali naj ženske služijo v bojnih, točneje v specialnih enotah, je na Norveškem že realnost. Stari kontinent, pa tako napredne ideje, čudno ne? Noja, razlika je verjetno predvsem v tem, da Norveška sicer ima dobro razvite in opremljene oborožene sile, vendar te sile ne sodelujejo na bojnih misijah na vseh žariščih, vsaj ne v takem obsegu kot to počnejo oborožene sile ZDA. Ampak, vrnimo se k bistvu, nam, taktičnim navdušencem nad orožjem, srce kar zaigra ko vidimo postavno žensko z orožjem v roki in Norvežanke slovijo kot zelo postavne. No če do sedaj niste opazili, v naših zapisih politično korektnega izražanja ne boste našli, naj vam to lepo napišemo tukaj; politična korektnost je sranje, ki se ga pri nas na srečo ne gremo. Posledično nimamo težav, da izpademo seksistično ko napišemo, da so ženske najlepša bitja na obličju zemlje, če pa so še oborožene in znajo z tem orožjem ravnati, pa smo takorekoč kuhani in pečeni. Imate težavo s tem, slaba novica za vas pač, odbrskajte na kako drugo spletno stran, kjer vas bo ujčkal kdo drug.
Novinarka publikacije Foreign Affairs, Elisabeth Braw je pripravila članek, ki ga povzemamo, o prvi specialni enoti na svetu, sestavljeni samo iz žensk in ja, imajo jo Norvežani. Jegertroppen oz po naše lovska enota, kar je v Skandinaviji dokaj pogosta oznaka za posebne sile, je v tej inačici sestavljena izključno iz pripadnic lepšega spola, svetovni unikum torej, ki pa ga pozdravljamo, razlogi so seveda povsem sebični.
Slika je last poveljstva Norveških Specialnih Sil (FSK)
Splomladi leta 2014 je 20 letna Tora prejela pismo Ministrstva za obrambno Kraljevine Norveške, v katerem ji sporočajo, da je bila izbrana na selekcijo za Jegertroppen, novo, povsem žensko specialno enoto. Po končani srednji šoli, je Tora obiskala eno izmed vojašnic norveške vojske ob dnevu odprtih vrat. Zanimanje za vojaško službo in možnost službovanja v elitni enoti, ki sprejema tudi ženske je botrovalo oddaji prijavnice.
Norveška je ob Izraelu edina država na svetu, ki ženskam že lep čas omogoča da služijo v bojnih enotah. Možnost služenja žensk v bojnih enotah je Norveška uvedla leta 1985, kljub temu, pa oborožene sile Norveške sestavlja le 10% žensk. Pred letom 1985 je bilo službovanje ženskam v vojski omejeno na podporne vloge, torej bolničarje, inženirje in podobno. Po letu 1985 se je to spremenilo, vstop v specialne sile ni bil omejen na moško populacijo, vendar se je prijavilo malo žensk, za povrhu pa še nobena ni prestala selekcije. To je veljalo vse do 2014, ko je bil zastavljen pilotni projekt specialne enote, sestavljen povsem iz ženskih pripadnic oboroženih sil. Udeležba Norveških specialnih sil v Afganistanu je namreč pokazala, da so te enote v svojem delovanju, brez prisotnosti ženskih pripadnic zelo omejene. Izkazalo se je, da kontakt z ženskim delom prebivalstva v bojnih operacijah brez prisotnosti ženskega osebja znotraj specialnih enot, enostavno ni mogoč, razloži Stotnik Ole Vidar Krogsaeter, iz vrst Norveških sil za specialne operacije. V urbanem bojevanju je interakcija z ženskim delom prebivalstva nujna, tako smo nemudoma potrebovali žensko komponento znotraj specialnih sil.
Slika je last poveljstva Norveških Specialnih Sil (FSK)
Slika je last poveljstva Norveških Specialnih Sil (FSK)
Delna krivda za pomanjkanje zanimanja med žensko populacijo za sodelovanje v bojnih enotah leži na tehnološkemu napredku oborožitvene tehnike. Vojaki nosijo več opreme sedaj, kot v času Vietnamske vojne, saj je njihova osnova zaščitna oprema težja, da o obsegu obvezne opreme na sodobnem bojišču niti ne govorimo, pravi Polkovnica Linda Sheimo, poveljujoča v poveljstvu oddelka za postavljanje pravil in doktrine vojske ZDA (U.S. Army Command Policy Division) in bivša predsedujoča v odboru NATO pakta za vidike spolov (NATO Committee on Gender Perspectives). V Afganistanu se je namreč izkazalo, da običajno opremljen pešak nosi s seboj med 30 in 50 kilogrami opreme, kar nekaj od te skupne teže odpade na zaščitno opremo, kot so čelada, neprebojni jopič in zaščitne oklepne plošče. Pred slabim desetletjem so pri Mornariški Pehoti ZDA (Marinci) izvedli študijo, ki je bila posledica zaznanih poškodb medenice pri kandidatkah za častnice v pehotnih enotah, kjer so izračunali, da se od povprečne kandidatke za častnice v pehotnih enotah pričakuje, da bo nosila dodatnih 58% svoje telesne teže. Primerjalno, moški kolegi so nosili največ 40% svoje telesne teže, v enakem tečaju, z enakim spiskom opreme. Korpus Marincev je lansko leto objavil študijo, kjer je bilo razkrito, da so moški kolegi pri premagovanju zidu na poligonu s preprekami, svoje nahrbtnike običajno sami vrgli preko prepreke, ženske kolegice, pa so za isto premagovanje prepreke potrebovale pomoč, torej same niso uspele vreči nahrbtnika preko iste ovire.
Posledično ni presenetljivo, da od vseh pripadnic ženskega spola, ki službujejo v oboroženih silah, relativno majhna številka služi v bojnih enotah, ne glede na to, da ima vedno več držav popolnoma integrirane oborožene sile kar se spola tiče. Zaradi tega so pri kreiranju in selekciji Jegertroppen spremenili postopek izbora kandidatk. Od 317. kandidatk, ki so se prijavile za Jegertroppen, jih je samo 88 (…vključno z Toro) prestalo preizkus. Po prestani selekciji se urjenje nadaljuje nadaljnih 10 mesecev, kjer se kandidatke naučijo urbanega bojevanja, protiterorističnih operacij, preživetja v naravi in delovanja za sovražnikovimi črtami.
Čeprav so v poveljstvu posebnih sil selekcijo in standarde za Jegertroppen malce prilagodili, tako pripadnice nosijo 30 kilogramske nahrbtnike za razliko od 45 kilogramskih, ki veljajo za moške pripadnike specialnih sil, so bila merila za psihofizično pripravljenost podobna kot za moški del populacije. Na primer, Tora in njene Jegertroppen soborke so morale brez hrane izvajati operacije na terenu več dni skupaj. Tora pravi, da je tako ugotovila, da so sposobne večjih fizičnih in psihičnih naporov, kot so si predstavljale, ter da je bilo preživetje brez hrane vsekakor zanimiva izkušnja.
Po slabem letu treninga, je šolanje zaključilo le 13 kandidatk, ki so tako postale polnopravne članice skupnosti posebnih sil. Visok osip ni nič običajnega in je podobno visok kot pri moških kolegih, je pa nujen za zagotavljanje visokega nivoja znanja in sposobnosti izvajanja nalog specialnih enot. Zaenkrat so se Jegertroppen izkazale, tako kot posameznice kot tudi kot enota, delujejo zelo sistematično in vestno. Ali je to posledica vzgoje ali treninga, ni mogoče povedati, rezultat pa je več kot zadovoljiv, trdijo v poveljstvu specialnih enot. Tudi Tora pritrjuje, ekipno sodelovanje je ključno; “Ko sem zadela ob zid, so mi ostale pomagale, ko so one rabile mojo pomoč, sem pomagala jaz.”
Polkovnik Frode Kristoffersen, poveljujoči častnik specialnih enot je povdaril, da pripadnice Jegertroppen po sposobnostih izstopajo na nekaterih področjih. Tako prekašajo svoje moške kolege v natančnosti streljanja in sposobnosti opazovanja. Jegertroppen je bil v osnovi testni program, ki naj bi trajal eno leto, kot posledica uspešnega programa pa ga bodo podaljšali za tri leta. Prihodnost žensk v specialnih silah res ne zgleda slaba.
Slika je last poveljstva Norveških Specialnih Sil (FSK)
V razvitem svetu je dokaj običajen nizek odstotek žensk v oboroženih silah, tako ima tudi Norveška med vojaki in častniki zgolj med 10 in 15 odstotkov žensk. Delno je za nizek odstotek krivo dejstvo, da so bojne vloge še vedno rezervirane za moško populacijo. Švedska in Kanada od leta 1989 dalje dovolita služenje ženskam v vseh enotah, tudi bojnih, s to razliko, da je Kanada imela omejitev služenja na podmornicah za ženske so leta 2000. Od leta 2001 tako Nemčija kot Nova Zelandija omogočata služenje ženskam v bojnih enotah, Velika Britanija pa naj bi to omogočila od letos dalje. Temu trendu nameravajo slediti tudi v ZDA, kot je najavil ameriški obrambni minister Ashton Carter v decembru lanskega leta. Vendar Carter navaja, da odprava omejitev služenja v bojnih vlogah po vsej verjetnosti ne bo proporcionalno dvignila odstotka žensk v oboroženih silah, ki je trenutno na 15%. Trenutno smo priča zelo nizkemu odstotku žensk, ki so sposobne izpolniti visoke fizične zahteve za vstop v elitne bojne enote. Študija iz leta 2010, ki jo je naročilo ministrstvo za obrambo Združenega Kraljestva navaja, da je v oboroženih sila Kanade le 3.8% žensk, Francija pa jih ima le 1.7%. Medtem pa poročilo Norveškega obrambno raziskovalnega centra navaja, da je 13% žensk starosti med 20 in 24. leti, zapustilo vrste oboroženih sil, v primerjavi z 8% ki velja za moške pripadnike. Če upoštevamo te podatke, je osip pri selekciji Jegertroppen res majhen ter prijetno presenetljiv.
Ker pa se narava konfliktov spreminja je pričakovati, da bodo fizične razlike med moškimi in ženskami v bojnih enotah vedno manjše in bo sodelovanje žensk v teh enotah vedno pomembnejše. Tak pristop še posebej velja za sodobno, proti-uporniško bojevanje, kjer je interkacija z ženskim delom prebivalstva ključnega pomena, nam razloži Polkovnik Kristoffersen. V Afganistanu si Ameriške posebne enote “sposojajo” pripadnice oboroženih sil iz vrst rednih enot in jih uvrščajo v tako imenovane “enote za medkulturno podporo”, njihov namen pa je interakcija z prebivalstom ženskega spola (…preiskave, zaslišanja, pridobivanje informacij). Iz bojnih območij tako prihajajo različna poročila glede “enot za medkulturno podporo”, saj so bile pripadnice v določenih primerih postavljene na stranski tir in so izvajale izključno naloge preiskav in zaslišanj žensk na terenu, medtem ko so v drugih posebnih enotah pripadnice sprejeli enakopravno in so bile posledično udeležene v bojnih misijah. Čeprav so nekatere pripadnice teh prodornih enot sodelovale v bojnih misijah specialnih enot, pa za razliko od Jegertroppen, to niso bile operativke oz. pripadnice dejanskih specialnih enot. Medtem pa je Švedska formirala povsem žensko obveščevalno/opazovalno enoto, katere namen bo interakcija z populacijo ženskega spola. Enota je štela samo tri člane (članice), ni imela jasno dodeljenega mandata za izvajanje nalog, pripadnice pa tudi niso imela izkušenj za izvajanje le teh. Posledično je bila enota dokaj hitro razpuščena.
Kar nekaj držav je poskusilo povečati odstotek žensk v oboroženih silah tako, da so svoje pripadnike pošiljali v Nordijski Center za Spol in Vojaške Operacije, ki se nahaja na obrobju Stockholma. Gre za organizacijo, ki ponuja specializirano, namensko urjenje enot, ki se ukvarjajo z spolno usmerjenim vojaškim delovanjem. V prevodu to pomeni, da gre za enote, ki bodo delno ali povsem sestavljene iz pripadnic ženskega spola in bodo delovale v bojnih misijah. Gre za organizacijo, ki deluje znotraj zveze NATO. Leta 2008 je Nizozemsko obrambno ministrstvo izvedlo anketo, s katero so poskušali preveriti ali bi integracija žensk v bojne enote doprinesla k boljšemu izvajanju bojnih operacij. Podatki ankete niso bili objavljeni.
Slika je last poveljstva Norveških Specialnih Sil (FSK)
Le čas bo pokazal ali bodo zaradi Jegertroppen, načina rekrutiranja v njihove vrste, njihovo urjenje urjenje in njihovi uspehi vodili do spolno mešanih bojnih enot. Vedno obstaja nevarnost, da bodo enote kot je Jegertroppen veljale za drugorazredne, vendar se temu lahko izognemo, če bo le dovolj zanimanja za enoto, ki bo seveda morala izvajati operacije na terenu. Tako meni Robert Egnell, Švedski vojaški analitik z univerze v Georgetownu. Trenutno je selekcija za drugo generacijo Jegertroppen potekala uspešno in 15 kandidatk, ki so selekcijo “preživele” se je odrezalo bolje, kot njihove predhodnice. Pripadnice Jegertroppen bodo, kot kaže, kaj kmalu imele možnost da dokažejo svojo vrednost in znanje, saj jih lahko v sklopu Norveškega kontingenta, aktivirajo in pošljejo v Afganistan. Tora, ki je postala prva inštruktorica v Norveških specialnih silah ima jasno zastavljen cilj; “Želim si da nova dekleta, ki pridejo na selekcijo, v enoto, da prekašajo nas, prvo generacijo v vseh pogledih”
